V procesu nastajanja čipke ločeno sodelujeta dva ustvarjalca: risar vzorcev in klekljarica - njegov izvedbeni pol. Na končni izdelek najbolj vpliva prav izbira klekljarice (izbira tehnike in prilagajanje lastnemu okusu in znanju). Na podlagi "vzorcev" (nem. Musterblatt, ang. Pattern) se iz trpežnejšega papirja ali lepenke izdelujejo podlage za čipke - "papirci" (nem. Musterbrief, Klöppelbrief, Spitzenbrief, fr. dessin, angl. Pricking). Papirci so posreden vir za spoznavanje prevladujočih motivov, figuralike in tehnik klekljanja. Doslej najstarejši najdeni papirc muzejskega fonda sega v l. 1882 in je delo Johanna Hrdličke, risarja Specialnega ateljeja Osrednjega čipkarskega tečaja na Dunaju, sicer pa je v članku zajeta muzejska zbirka vzorcev od osemdesetih let 19. stoletja do tridesetih let 20. stoletja.

Vprašanje avtorstva vzorcev zapleta zelo vprašljiva izvirnost vzorcev. Našla sem namreč kar nekaj primerov povsem identičnih vzorcev z različnimi podpisi. Med pregledanimi papirci je večina ohranjenih vzorcev idrijskih avtorjev nastala v prvem desetletju 20. stoletja. Med podpisanimi 28 risarji najdemo kar 23 žensk, predvsem zato, ker je fond ohranjenih vzorcev v večini dediščina čipkarske šole, kjer je bila velika večina učiteljic nežnejšega spola. Inventar čipkarskih vzorcev iz l. 1904 omogoča rekonstrukcijo najbolj modnih in najbolje plačanih čipk med leti 1900-1910. Žal je številna stara imena težko povezati z vzorci, saj so se iz različnih vzrokov sčasoma izgubila. Vseeno navajam nekaj posrečenih izrazov za motive iz l. 1904: fajfa, sulica, krempelj, gosenica, platenčki, škofovka, svetilka, planinka, babji zob, žirovska retičela, georginija, angeli, medvedica, zvezdica, račji rep, melonca, fuksija.

Marija Terpin



/vrh strani/
Paus papir in kopija vzorca, prerisanega s pomočjo grafitne paličice
(vir: fond papircev, čipkarska zbirka MMI).